Med letoma 1944 in 1945 sem enajst mesecev preživel v delovnih taboriščih. Zadnja dva meseca sta bila najtežja. V bližini majhne avstrijske vasice z imenom Sankt Anna am Aigen smo utrjevali položaje nemške vojske. Junija 2005 sem ponovno obiskal v St. Anno am Aigen – prvič po osvoboditvi 5. aprila 1945.
    
    S svojo ženo Anno sem preživel 57 čudovitih let. In v vseh 57 letih ni bilo dneva, da se ne bi pogovarjala o holokavstu. Govorila sva o slabih stvareh, ki sva jih doživela zaradi nacizma. Neštetokrat sva se spomnila dobrih del, ki so jih v tistih časih za naju storili nekateri ljudje. Vendar pa so bile krivice, ki sva jih doživela, tako močne, da sva se komaj zavedala dobrih dejanj, ki so nama pomagala. Krivice so prevladale nad dobrimi dejanji. Za storjene krivice nisva mogla najti primernih besed. Anna se je pogosto spomnila na dodaten pulover, ki ji ga je dala ˝brutalna ženska pošast˝ (vodja SS taborišča) ter ji rekla ˝ti mali angelček˝. Jaz sem neštetokrat pripovedoval, kako so mi ljudje iz St. Anne in sosednjih vasi dajali hrano. In ta hrana me je ohranila pri življenju. To sem omenil neštetokrat, vendar se nisem dovolj globoko zavedal potrebe, da si zaslužijo ZAHVALO.
    
    V sklopu nekega drugega projekta sem v besedilo vključil dva kratka stavka: "St. Anna am Aigen, majhna vasica. Je bilo mojemu življenju tam prizanešeno zato, da sem ga preživel z Anno?". Ta dva kratka stavka sta strmela vame iz zaslona računalnika. Črne črke na belem papirju so odražale potrebo, da si ti ljudje zaslužijo priznanje.