V zadnjih tednih vojne je moj oče zbolel za tifusom. Približno istočasno je nemško poveljstvo ukazalo evakuacijo vseh židovskih prisilnih delavcev v Mauthausen (nacistično taborišče ˝smrti˝). Vse Žide so postrojili in odpeljali. Pustili so le majhno skupino okoli 40, v kateri je bil tudi Apu, saj so menili, da so preveč bolni za tako potovanje.
   
    Moj oče in okoli 40 drugih je tako ostalo, preselili pa so jih v nov kompleks blizu kraja, kjer so kopali jarke. Tam so jih pustili umreti – brez zdravnikov, brez zdravil, brez hrane in brez stražarjev.
   
    Moj oče se spominja, kako je našel in pojedel plesniv košček kruha, ki ga je popekel na vroči peči. Mu je plesen rešila življenje? Ne spomni se, kdo je skrbel, da ogenj v peči ni ugasnil. Ne spomni se, kdo je poskrbel za mrtve. Vendar se spomni, da jih je vsak dan umrlo več. Prav tako se spomni, kako je gledal skozi okno in videl nemškega vojaka, ki je pripravljal strojnico. Apu domneva, da je bil namen te strojnice pokončati preostale Žide. Nenadoma je prikolesaril kurir in vojaku s strojnico nekaj rekel, potem so hitro pospravili strojnico in odšli. Kakšno je bilo sporočilo? Mogoče: Rusi prihajajo, Rusi prihajajo!
   
    Prav naslednje jutro so čez isto polje prišli ruski vojaki. Moj oče je šel do svojega ležišča in ko se je zavedel, da ni več ujetnik, je zbral vso preostalo energijo in oznanil: ˝Jaz grem domov. Kdo gre z mano?!˝.
   
    Z županom in njegovo ženo smo raziskovali polje v Schuffergrabnu, kjer je nekoč stala ˝ambulanta˝. Na enem od koruznih polj je župan pobral rdeč zidak in nama pojasnil, da kadarkoli preorjejo polje, plug dvigne več zidakov, ki so bili zakopani v zemlji. Zidak je bil najbrž del temeljev ene od stavb, ki je služila kot ambulanta, mogoče tiste, v kateri je bil moj oče, mogoče tudi ne. Vsekakor pa je bil del ene od stavb, ki so jo v tistem času uporabljali Nemci. Domačini jim zaradi teh kamnitih temeljev pravijo ˝granitna vojašnica˝. Delček tega zidaka sva odlomila, da bi ga kasneje odnesla s seboj domov.