Namen mojega obiska Sankt Anne am Aigen je bil predvsem ZAHVALITI SE za hrano, ki mi je rešila življenje. Mogoče tudi srečati ljudi, ki so leta 1945 stanovali v teh vaseh. In ponovno obiskati kraje, kjer sem spal, delal, prosjačil za hrano. Vse to mi je uspelo v kratkih petih dneh. V SANKT ANNI AM AIGEN JE BILO MOJEMU ŽIVLJENJU PRIZANEŠENO.
S pomočjo župana Weinhandla, ge. Weinhandl, dr. Lappinove in g. Schoberja smo dele sestavljanke lahko postavili v pravilni vrstni red in tako sestavili na videz nepovezane dogodke v pravilno zaporedje.
Od zgodnjega poletja do konca leta 1944 smo kot prisilni delavci delali v uničeni rafineriji nafte v Szőnyju na Madžarskem. Pred novim letom leta 1945 so nam ukazali, da moramo evakuirati taborišče. Dobili smo nove paznike, ki so bili kruti člani vojaške policije posebej usposobljeni za to delo. Sledil je pohod smrti proti zahodu. Šli smo v smeri od Szőnyja, preko Komároma in Győra do Soprona. In od Soprona do Avstrije. Podnevi smo hodili, ponoči so nas zaprli. Zadnji postanek na Madžarskem je bil v Opekarni Steiner v Sopronu na ulici Aranyhegy 1. Opekarna je služila kot vmesna postaja oziroma kot koncentracijsko taborišče.
Od opekarne so nas – peš – odpeljali do še ene vmesne postaje (precej veliko vinogradniško posestvo že znotraj Avstrije), kjer so nas razušili in pripravili za naslednjo ˝pošiljko˝.
Iz vinogradniškega posestva smo odšli v St. Anno. Iz bližnje železniške postaje do bližine St. Anne, najbrž do postaje Fehring, smo verjetno potovali z vlakom v pokritih tovornih vozovih. V spominu imam vožnjo z vlakom, vendar ne vem točno, kdaj in kje se je to zgodilo.
V St. Anno smo prispeli peš – nekje sredi popoldneva – in odpeljali so nas do Lippejeve veletrgovine, kjer smo spali. Nisem vedel, da sta v St. Anni že bili dve drugi skupini madžarskih Židov, ki sta stanovali na sicer dveh različnih krajih, vendar geografsko zelo blizu. V St. Anno sta prispeli že veliko prej. Prva skupina je bila nastanjena v zgradbi šole, druga pa v stavbi z imenom Kino.
Naslednje jutro so nas odpeljali do kraja, kjer je potekalo delo, in nas razdelili v skupine po deset. Moja skupina z desetimi člani je bila enaka naslednja dva meseca in v njej je bil tudi Gyuri, moj prijatelj iz otroštva. Delala sva skupaj.
Preden so nas konec januarja ali začetek februarja 1945 poslali v St. Anno, so nas na ukaz nemškega poveljstva blizu Soprona na vinogradniškem posestvu razušili. Nasprotno pa so nacisti v St. Anni poskrbeli, da smo prej kot v dveh mesecih dobili tifus. Jaz in moji sotrpini, ki smo bili nastanjeni v Lippejevi veletrgovini, smo se okužili s tifusom v 6 ali 7 tednih. Dr. Lappinova je zbrala pričevanja tistih, ki so preživeli, in iz teh pričevanj je razvidno, da so nekateri od ujetnikov že okrevali po tifusu, ko so jih konec marca 1945 evakuirali iz stavbe Kino. V tistem času so bile v St. Anni tri skupine Židov. Nobena od teh skupin ni imela možnosti niti za osnovno higieno, nekateri so imeli uši in so bili okuženi s tifusom. Družili smo se ter delali skupaj in tako so se med nami širile uši in bolezni. Tako sem se jaz v zelo kratkem času okužil s tifusom.
Skupaj z Ronom sem odšel v Sankt Anno am Aigen in SE ZAHVALIL za hrano, ki mi je rešila življenje in me ohranjala pri življenju do osvoboditve. Tam sva izvedela več o usodi židovskih prisilnih delavcev iz Madžarske, ki so bili v letih 1944-1945 v Sankt Anni am Aigen – tudi o meni. Našla sva kraj, kjer sem bil nastanjen med bivanjem v St. Anni med februarjem in marcem 1945. Našla sva kraj, kjer je v začetku aprila 1945 stala ambulanta – ki so jo domačini imenovali granitna vojašnica – in kamor so me odpeljali, da bi počakal na svojo smrt. Domov sva prinesla košček zidaka kot spominek na granitno vojašnico. Srečala sva žensko, go. Mario Lackner, ki mi je dala hrano, s katero mi je rešila življenje, in ki je bila takrat pogumna mlada ženska, ki se je uprla zgledu nacistov in pomagala Židom. Ko sva srečala Mario Lackner, je bil prisoten fotograf in ta je v odlično sliko ujel čudovit, čustven in nepojmljiv zgodovinski dogodek v življenju Marie Lackner in tudi v mojem življenju. Spoznala sva ljudi, ki so enako velikodušni, kot so bile njihove matere in babice. Občutila sva vznesenost, ki jo človek lahko občuti samo enkrat v življenju. Zapisala sva in na novo napisala majhen delček zgodovine. Dosegla sva veliko.
18. julija 2005, kmalu po vrnitvi iz Avstrije, sem Yad Yashemu poslal prošnjo in dokazno gradivo, v katerem so bila opisana pogumna dobra dela, s katerimi je ga. Maria Lackner rešila življenja. 17. marca 2007 je Maria Lackner prejela priznanje iz strani Yad Yashema. V pismu se je Yad Yashem Marii Lackner zahvalil in izrazil občudovanje za njeno plemenito ravnanje, s katerim je med holokavstom žrtvam pomagala preživeti. Njeno človekoljubno dejanje v času velikega trpljenja židovskega ljudstva bo ostalo zapisano v Yad Yashemu in bo lahko vir navdiha za bodoče generacije.
