Še vedno nam je ostala uganka glede vojašnice: kje je bil moj oče nastanjen v St. Anni? Medtem ko smo se pogovarjali, je Apu na majhen košček papirja narisal shemo vojašnice. Zgradba, ki jo je narisal, je imela obliko črke L. Eno nadstropje. Prostorne sobe. Veliko dvorišče, kjer so se prisilni delavci lahko zbirali. Več stranskih poslopij. Vse obkroženo z žičnato ograjo. Ograja je bila odločilna, saj ni bila ne kvadratne in ne pravokotne oblike. Zavijala je ven iz posestva in spet nazaj. Župan Weinhandl in ga. Lackner sta se začela razburjeno pogovarjati v nemščini. Čez nekaj minut nam je Cäzilia prevedla, da se jim zdi, da je Apu narisal staro Lippejevo veletrgovino.
    
    Župan Weinhandl nas je odpeljal do Lippejeve hiše. Družina Lippe je več generacij imela trgovino z živili, oblačili, posteljnino, železnino ter opremo za gradnjo in vrt, skratka imeli so, kot bi temu danes rekli, mestno veleblagovnico.
    
    Župan Weinhandl je vstopil v hišo in se vrnil z g. Lippejem, vnukom človeka, ki je leta 1945 vodil veletrgovino. Moj oče je začel opisovati obliko zgradbe, v kateri je bil nastanjen.
    
    Ključni del spomina je bila žičnata ograja, ki je obkrožala posestvo, ograja, ki je imela nenavadno obliko, saj posestvo ni bilo ne kvadratasto in ne pravokotno. Ko je moj oče opisoval to ograjo, je g. Lippe začel prikimavati in dejal ˝Ja. Ja.˝. Hitro je postalo jasno, da je zgradba, ki je pogorela pred dvema letoma in ki jo je družina Lippe uporabljala za svojo veletrgovino, zgradba, v kateri je bil nastanjen moj oče.
    
    Ko smo pretresli še nekaj podrobnosti, je bil moj oče prepričan, da je to pravi kraj. To je bilo zelo pomembno, kajti s tem smo na novo napisali lokalno zgodovino. Domačini vedo, da so prisilne delavce zadrževali v stari šoli. Vedo tudi, da so bili nekateri od njih nastanjeni v neki drugi stavbi z imenom Kino malo naprej od šole (danes jo je nadomestil bleščeč moderen poslovni kompleks). Niso pa vedeli, da so kot vojašnico uporabljali tudi Lippejevo hišo, ki leži samo malo naprej od stare šole na isti glavni ulici. Zdaj je bilo vse jasno: prisilni delavci so bili nastanjeni v vseh treh zgradbah! Stara šola je bila glavna postojanka, vendar pa je postelja mojega očeta ležala v Lippejevi veletrgovini. Ograja z ogromnimi dvojnimi vrati, ki so omogočala natovarjanje in raztovarjanje konjskih vozov, je bila žičnata ograja, čez katero sta se tihotapila moj oče in njegov prijatelj, kadar sta šla po hrano. Uganka je bila rešena!