Ponovno smo se vrnili k Lacknerjevim. Tokrat se nam je pridružila tudi Marta, nečakinja ge. Lackner, ki je bila leta 1945 stara 12 let in je stanovala v hiši skupaj z go. Lackner ter moškim z eno nogo. Izmenjajo si še več spominov, ampak moj oče mora ge. Lackner povedati nekaj pomembnega. Hoče, da ve, da se mu zdi, da je bil v tej hiši. Zdi se mu, da je ona ena od žensk, ki so mu dale hrano. In pove ji, da nima nobenega razloga, da bi se počutila krivo, ter da brez njene dobrote mogoče ne bi preživel. Že samo dejstvo, da danes sedi v njeni hiši, je dokaz, da nima nobenega razloga, da bi se počutila krivo. Poudarim, da se je moj oče poročil z mojo mamo in začel ustvarjati svojo družino. Moj brat in jaz imava oba otroke, Apujeva vnukinja Stacy pa je pravkar rodila punčko z imenom Abby Rose. Dobrota ge. Lackner in drugih žensk v St. Anni je obrodila še tri generacije. ˝Vidite, kaj naredi eno jabolko?˝, sem dejal.
   
    Pod solzami smo videli hvaležen izraz ge. Lackner. Resnično sem prepričan, da smo ji odvzeli težo z ramen. Ob obisku mojega očeta so jo preplavili spomini, a njegov obisk ji je prinesel tudi mir.