Med letoma 1944 in 1945 je morala Maria Lackner skupaj z ostalimi lokalnimi prebivalci prisilno delati in pomagati pri utrjevanju položajev nacistične vojske. Tudi ona je kopala jarke. Nekega dne je opazila, da so ukazali vreči hrano v smeti, namesto da bi jo dovolili pojesti Židom ali dali vaščanom, ki so prav tako trpeli zaradi pomanjkanja hrane. Taka dejanja so imela na lokalno prebivalstvo, tudi na Mario Lackner, učinek razčlovečenja.
 
  Z Anno sva se 57 let vsak dan pogovarjala o grozotah in osebnih izkušnjah holokavsta. Približno enak čas sta Maria in Josef Lackner dnevno govorila o rečeh, ki jih je Josef Lackner pretrpel v dobrih treh letih v ruskih taboriščih za vojne ujetnike. Vsak od nas treh je bil osvobojen iz svojega taborišča. Anna in jaz sva se kot vsem znani feniks dvignila iz pepela in s poroko združila svoji življenji ter z ustvarjanjem najine nove družine začela na novo graditi najini življenji. Maria in Josef sta se poročila in ustvarila svojo družino.
    
    Kot po napisanem scenariju sem pogosto ponavljal zgodbo o mladi ženski, ki mi je dala blagodejno hrano, s katero mi je rešila življenje. Maria Lackner je na podlagi istega scenarija pogosto ponavljala, da je dajala hrano Židom, vendar pa je ni dala dovolj. To misel je nosila na ramenih kot težko breme. Bil sem eden od prejemnikov njene hrane in bil sem eden od tistih, za katere je menila, da jim ni dala dovolj hrane. Šestdeset let kasneje se je na odru – odru življenja – pojavila še ena igralka; njeno ime je Elisabeth Weinhandl. Elisabeth je pripomogla k ponovnemu srečanju med Mario Lackner in mano ter s tem dejanjem pomagala dvigniti breme iz Mariinih ramen. Hkrati je s tem dejanjem meni omogočila osebno psihološko osvoboditev in mi pomagala doseči popolno ˝rehumanizacijo˝. Elisabethino dejanje na tem odru je Marii pomagalo doseči popolno ˝rehumanizacijo˝ in ji omogočilo, da je zaživela srečnejše življenje, meni pa je pomagalo, da sem našel še en razlog, da nadaljujem svoje življenje.