Zgodovina Slovenk_cev na avstrijskem Štajerskem
V avstrijski državni pogodbi iz leta 1955 je v členu 7.1 zapisano: »Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem uživajo iste pravice pod istimi pogoji kot vsi drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem jeziku.«
Veliko ljudi je že slišalo za koroške Slovence, medtem pa jih le malo ve, da obstaja tudi na avstrijskem Štajerskem avtohtono slovensko govoreče prebivalstvo.
Na avstrijskem Štajerskem, predvsem na danes obmejnem območju, npr. v okolici Ivnika, Lučan in v avstrijske Radgone je bilo pred prvo svetovno vojno povsem običajno, da so ljudje poleg nemščine govorili tudi slovensko. Meščansko prebivalstvo je govorilo nemško, kmetje v regiji pa večinoma slovensko. Manjše šole na podeželju so obiskovali otroci, katerih materni jezik je bila slovenščina, ker pa so jih v šolah čim hitreje želeli naučiti nemško, niti niso želeli spodbujati slovenščine kot maternega jezika. S postavitvijo meje po prvi svetovni vojni so slovenščino še bolj izrinili iz javnega življenja. Javni pritisk je utišal Slovence in zamolčal njihove slovenske korenine. Številni slovensko govoreči prebivalci so zapustili svojo regijo zaradi obrobnega gospodarskega položaja in iskali zaposlitev v mestu ali industrijskih območjih.
Čeprav so štajerski Slovenci v avstrijski državni pogodbi iz leta 1955 zagotovo omenjeni kot narodna skupnost in jim tovrstne pravice tudi pripadajo, sta šele ustanovitev Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko in večdesetletno politično delo pripomogla k temu, da so jih priznali kot »del narodne skupnosti«. Decembra 2003 so bili sprejeti v Sosvet za slovensko narodno skupnost pri Uradu avstrijskega predsednika vlade, dobili pa so tudi predstavnika za Štajersko, kar je bilo enakovredno uradnemu priznanju na deželni in državni ravni. Kljub temu še vedno niso uresničene vse njihove pravice.
Z neodvisnostjo Slovenije leta 1991 in njenim vstopom v EU leta 2004 so se razmere na avstrijsko-slovenski meji na Štajerskem izboljšale. Od konca leta 1980 se na posameznih šolah v obmejnem območju slovenščina poučuje kot izbirni predmet (dvojezična šola v regiji še ni bila ustanovljena). Dejstvo, da nekdo poleg nemščine zna tudi slovensko, je pozitivno sprejeto, govorci slovenščine pa so spet ponosni na svoj jezik.
Pri popisu prebivalstva leta 2001 je okrog 2200 oseb navedlo, da uporabljajo slovenščino kot sporazumevalni jezik. Leta 1991 je bilo takšnih oseb le 1695. Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko se je vedno zavedalo, da v popisu prebivalstva pri rabi jezika niso zajeti samo avtohtoni štajerski Slovenci, ampak tudi Slovenci, ki so se na avstrijsko Štajersko preselili v petdesetih letih ali pozneje. Pozitiven trend uporabe slovenskega jezika pa je kljub temu viden. Poleg tega je postalo samoumevno, da sta slovenščina in slovensko prebivalstvo del zgodovine na Štajerskem. V nadaljnjih popisih prebivalstva niso več popisovali rabe jezika, zato aktualne številke niso znane.
V zgodovini Slovencev na avstrijskem Štajerskem mora biti omenjeno tudi mesto Gradec, ki je od nekdaj privlačilo Slovence. Nekateri so v mestu iskali delo, drugi so bili vpoklicani v vojsko ali pa so tam našli možnosti za izobraževanje.
Ob tem ne smemo pozabiti, da je bila prav na jezuitskem kolegiju v Gradcu ustanovljena najstarejša katedra za slovenščino na svetu, ki jo je leta 1811 odobril dunajski dvor. Pobudnik zanjo je bil razsvetljenec in pesnik Janez Nepomuk Primic (1785–1823), ki je leta 1810 ustanovil društvo Societas Slovenica.
V sredini 19. stoletja se je število prebivalcev v Gradcu močno povečalo in tudi številni Slovenci so iskali zaposlitev v mestu. Stigmatizirani kot »Vindišarji/Vendi« so ti Slovenci pripadali predvsem nižjemu družbenemu sloju. Pretežno so bili naseljeni v predmestju (Murvorstadt), kjer sta danes okoliša Lend in Gries. Tudi starši pesnika in pisatelja Aloisa Hergoutha so se v iskanju boljšega življenja preselili na Moserhofgasse v Gradcu, ki so jo imenovali tudi »windische Herrengasse« oz. »vindišarska Gosposka ulica«.
Znani Gradčan slovenskih korenin je slaven pionir kolesarske industrije in ustanovitelj Puhovih tovarn (Puch-Werke) v Gradcu, Johann Puch (1862–1914), ki se je rodil v Sakušaku blizu Ptuja kot Janez Puh. Po končani izobrazbi za ključavničarja je odšel v Gradec, kjer je ustanovil svoje prvo podjetje in tako začel kariero.
Če želite izvedeti več, vam priporočamo knjigo Schauen, was sie machen. Einblicke in die slowenische Kultur und Geschichte der Steiermark | Gledat, kaj delajo. Vpogledi v slovensko zgodovino in kulturo na avstrijskem Štajerskem, ki jo je izdalo Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko.