V začetku januarja 2005 sem županu in mestnemu svetu St. Anne am Aigen napisal pismo ter se jim zahvalil za hrano, ki so jo vaščani dali meni in mojim sojetnikom. Župan Josef Weinhandl mi je poslal prijazno vabilo.
Župan Josef Weinhandl učinkovito in uspešno vodi svojo občino v pravo smer. Vneto si prizadeva odkriti resnico o vlogi in okoliščinah vpletenosti svoje vasi v dogodke pred šestdesetimi leti. Nacistično visoko poveljstvo je želelo utrditi svoje položaje in tako zaustaviti napredovanje Rdeče armade. Del utrjevanja je potekal v jugovzhodnem delu Avstrije med St. Anno in Radgono in na tem območju je prisilno delalo 2500-3000 madžarskih Židov. Jaz sem bil eden od njih. Lokalni prebivalci so prav tako morali pomagati pri opravljanju dela. Na tem območju je bilo na delu 800 do 1000 posebej okrutnih SS vojakov, katerih naloga je bila pobijati Žide. Pobili so na stotine mojih sotrpinov. Otroci iz vasi v zgodnjih najstniških letih so bili priča nekaterim od teh krutih dejanj in danes imamo na voljo njihova pričevanja.
Kot primer navajam kratko pričevanje Friede Neubauer, ene od očividk:
Videla sem mnogo mrtvih Židov, ki so ležali za vojašnico v Hudičevi globeli (Höllgraben). Med mrtvimi so bili tudi ljudje, ki so se še premikali. Ko so streljali Žide, smo slišali strele. Tisti, ki so jih dobro ustrelili in so umrli, so imeli srečo. Zemlja nad tistimi, ki so bili mrtvi na pol, se je premikala včasih tudi več dni.
Župan je moje pismo pokazal lokalnemu zgodovinarju Franzu Josefu Schoberju, ki je že pred tem objavil raziskovalno delo o ravnanju nacistov z židovskimi prisilnimi delavci iz Madžarske. Sredi februarja sva z g. Schoberjem začela komunicirati po elektronski pošti in v svojih pismih sem natančno ter živo opisal podrobnosti svoje izkušnje prisilnega delavca leta 1945 v St. Anni. Določila sva kraje in čase, ki so imeli zgodovinski pomen, ter naredila načrt potovanja, ki naj bi se zgodilo sredi junija 2005.
Ker sem potoval skupaj s svojim sinom Ronom in je on dnevno beležil, kaj se je dogajalo, bom pustil, da se v besedilu sliši tudi njegov glas (v drugem fontu). Tako bo ta zgodba prepletena z njegovim pripovedovanjem, kar bo upam še dodatno obogatilo to kompleksno delo.
Junija 2005 sva z mojim očetom Sandorjem Vandorjem (jaz ga kličem "Apu") odpotovala v kraj, kjer se je odvil pomemben delček zgodovine družine Vandor: v St. Anno am Aigen – majhno, mirno mestece v Avstriji blizu meje s Slovenijo. Brez neverjetne dobrote in radodarnosti prebivalcev St. Anne Apu najbrž ne bi preživel 2. svetovne vojne. To so moji spomini na to neverjetno potovanje.
