Aprila 2007 so bili Elisabeth, Josef in Stefanie Weinhandl dva tedna moji gostje v Venturi v Kaliforniji. V tako kratkem obdobju smo spoznali, da smo skupaj preživeli izjemno lep čas. V manj kot dveh letih se je naš odnos – preko dopisovanja – razvil v medsebojno spoštovanje in naklonjenost. In zdaj, če pogledate fotografijo ˝Stisk roke z županom˝, lahko že vidite začetek prijateljstva; zapisano je bilo na najinih obrazih. Odnos med Weinhandlovi in mano se je začel razvijati v tistih kratkih petih dneh, ki sva jih preživela v St. Anni. To je izrazila tudi Elisabeth Weinhandl, ko se je poslovila od Rona in mene ter rekla, da se ji zdi, da je Ron postal njen brat, jaz pa njen dedek. 
   
    Po osvoboditvi sem okoli 11. aprila 1945 prispel v Budimpešto in se takoj po prihodu odpravil v Rákospaloto. Šel sem domov; v dom, ki sem ga zapustil, ko sem se odzval vpoklicu. Šel sem v kraj, kjer sem prej živel s starši in sestro in ki smo ga imenovali d-o-m. A tam sem našel tuje ljudi. Šel sem do stanovanja družine Sas, naših sosedov. Ti so me pozdravili z odprtimi rokami. Nahranili so me in v velikem umivalniku v obliki sklede zame pripravili kopel. Hitro sem se slekel in stopil v kopel, ga. Sas pa me je umila kot babica pri porodu umije novorojenčka. Medtem ko sem se kopal, so obleko, ki sem jo nosil ob prihodu, in vse ostale moje gorljive stvari zažgali. Po kopeli mi je ga. Sas pokazala košaro s perilom, v kateri je bilo nekaj oblačil. Ugotovil sem, da so ta oblačila moja. Zavedel sem se, da je te obleke zložila moja mama. Prepoznal sem njen poseben način zlaganja svežega perila. Potem sem dobil kratko razlago. Povedali so mi vse, kar so vedeli o tem, kaj se je zgodilo z mojo družino.
   
    Tako sem začel svoje osvobojeno življenje.
   
    Victor E. Frankl je o svojih izkušnjah v koncentracijskih taboriščih pisal iz stališča psihiatra. Pravi, da mora vsak osvobojen zapornik po osvoboditvi iti tudi skozi psihološko osvoboditev. S pomočjo njegovega pisanja in svojih lastnih izkušenj lahko izrazim svoje mišljenje takole:

    Šestdeset let sem živel osvobojeno in svobodno življenje, ne da bi bil popolnoma osvobojen. Rdeča armada je osvobodila moje telo. Rdeča armada je pretrgala verigo na okovih, ki so jih nacisti skovali okoli mojih nog. Vendar pa sem ohlapne verige vlekel za seboj 60 let.
   
    Med ponovnim obiskom St. Anne mi je župan Josef Weinhandl pokazal, kje je stalo poslopje, kjer sem bil nastanjen. Peljal me je do kraja, kjer sem moral kopati jarke. Prav tako me je peljal na kraj, kjer je stala ambulanta in kjer sem bil soočen z nemško brzostrelko ter preživel zadnje 4 ali 5 dni pred osvoboditvijo. Županova žena Elisabeth Weinhandl je pripomogla k ponovnemu srečanju z Mario Lackner, ki mi je leta 1945 dala dobrodejno hrano, s katero mi je rešila življenje.
   
    S temi dejanji sta mi Weinhandlova 60 let po fizični osvoboditvi omogočila psihološko osvoboditev. Z njuno ljubeznivostjo in prijaznostjo sta Elisabeth in Josef Weinhandl pretrgala verige in obrezala okove, da so postali precej lažji. Odkar sem se vrnil domov iz St. Anne, se je ta ljubeznivost in prijaznost razvila v ljubeče in zaupno prijateljstvo.
   
    Anna se je v svojih spominih spominjala svoje osvoboditve in je zapisala:
   
    Zdaj je na vrsti vprašanje: tukaj sem, ampak ali sem res preživela? Moje telo je tukaj, ampak moje misli vedno uhajajo nazaj k tistim strašnim izkušnjam. Te izkušnje bodo vedno z menoj. Ti spomini se vračajo vsak dan. Ne dajo mi miru.
   
    V nedeljo 12. junija, ko sva prispela v St. Anno, sem v sebi čutil dvome. Sva v pravi vasi? Sva v pravi državi? Sva v pravem vesolju? Ali gre samo za nočno moro? Je to le hudičeva ukana? Mogoče samo privid? Weinhandlovi so odpravili te dvome. Peljali so me na dejanske kraje, kjer sem doživljal moro leta 1945. Držanje Marie Lackner za roko je bilo resnično. Njene solze so odplavile njene lastne dvome in kot rosa navlažile oazo, kjer sem doživel psihološko osvoboditev.
   
    Ko sem gledal sliko Marie Lackner s solzami na licih, sem zapisal pesem, s katero sem želel svoje misli izraziti z besedami. Elisabeth Weinhandl jo je začela prevajati v nemščino. Pesem sva si neštetokrat pošiljala sem in tja po elektronski pošti dokler ni dobila sedanje oblike. To pesem sva ustvarila skupaj. V teku pisanja sem spremenil angleške besede, da bi bolje ustrezale nemškim izrazom, ona pa je ustvarila nove izraze v nemščini, ki so bolje ustrezali angleškemu besedilu. Tako je pesem ŠESTDESET LET KASNEJE nastala v sodelovanju dveh oseb. Hvala ti, Elisabeth! Vem, da so zahvale ponavadi zapisane v predgovorih, a to ni navadna zgodba.

ŠESTDESET LET POZNEJE

Pred davnim časom, piše se leto devetnajstopetinštirideset,
sem se nahajal na poti, ki je vodila k temnemu breznu.
Na razpotju se prikaže mi Maria, princeska luči,
in Marta, deklica, ob njeni strani.
Pričarala mi je užitne stvari in mi tako razsvetila
pot, nazaj v življenje.
Kljub vsem dobrim dejanjem je vedno vase dvomila.
Šestdeset let kasneje sem prekoračil celino in ocean.
Hrepenela sva po snidenju in se ponovno sešla.
Stiskal sem njeni roki in oba sva čutila, kako njene solze vse te dvome izpirajo.

    Victor Frankl pravi, da morajo tisti, ki so preživeli, za psihološko osvoboditev poiskati strokovno pomoč. Jaz sem pomoč dobil od navadnih ljudi, ki se ne spoznajo na profesionalno psihologijo. Weinhandlovi so edinstveni, ljubeči in velikodušni ljudje iz pravega dela sveta. Anna je bila prav tako obkrožena z ljubečimi ljudmi, vendar je še vedno dvomila v svojo fizično osvoboditev in/ali potrebo po psihološki osvoboditvi. Jaz tega vprašanja nisem oblikoval na tak način, živel sem svoje življenje in si ga postavljal tiho. Weinhandlova sta bila rojena in vzgojena prav v kraju, kjer so z mano, kot prisilnemu delavcu, ravnali tako nečloveško – v St. Anni/Aigen. V kraju, kjer so nacisti ustvarili področja smrti, da bi pobili židovske prisilne delavce iz Madžarske. V kraju, kjer so njuni stari starši tvegali svoje življenje in življenje svoje družine, ko so se uprli zgledu nacistov in so pomagali reševati Žide. In zdaj živita v mirnem kraju in želita osvetliti temna poglavja nacistične zgodovine ter učinke nacističnih grozot na človeštvo. S temi lastnostmi sta bila edinstveno pripravljena, da odstranita okove, ki so jih nacisti skovali okoli mojih nog. Z ljubeznivostjo in prijaznostjo sta okove obrezovala dan za dnem in čutil sem, kako so postajali lažji. Elisabeth Weinhandl mi je s svojo ljubeznivostjo in prijaznostjo pokazala, da 5. april 1945 ni samo dan moje fizične osvoboditve, temveč tudi dan mojega ponovnega rojstva. Ko sem se pred kratkim zavedel tega ponovnega rojstva, se mi je zdelo, da sem izgubil tudi okove. Ali pa so okovi postali čisto lahki in me ne vlečejo več k tlom. Bom kdaj lahko popolnoma izgubil okove?
    Anna je svojo vtetovirano številko iz Auschwitza nosila do svoje smrti. Jaz bom še naprej nosil – zdaj – precej lažje okove na nogah. Tako bom živel bolj svobodno življenje in bom lahko ˝zgradil˝ imaginarni spomenik Anni. Ko gradim ta spomenik, ustvarjam glasbo s svojo harpo in pogosto igram melodije, ki me spomnijo na kak dogodek, na kako podobo, o kateri sva pogosto govorila z Anno. Podoba moje matere, kako svojemu možu in dvema otrokoma streže opoldanski obed na Sabat, medtem ko uživa v glasbi, ki igra na radiu konec januarja 1944. Glasba je bila Dvořakova Deveta simfonija ˝Iz novega sveta˝ in napev je bil iz stavka Largo. Ta glasba je bleščeč dragulj, je osrednji del spomenika v Annin spomin. Leta 2007 sem iz strani Zdravstvene ustanove okrožja Ventura (Ventura County Medical Resource Foundation) prejel prestižno nagrado ˝Prostovoljec leta˝. Ljudje, ki so me predlagali za ta nagrado, so me – skoraj prepričan sem – predlagali zato, ker so me opazovali pri grajenju in so si ustvarili sliko ˝imaginarnega˝ spomenika.