je in z nama so delali kot s častnima gostoma. Apu je imel predavanje Prvi dan po prihodu sva obiskala srednjo šolo, kjer se nama je pridružil župan. Srečali smo se z ravnateljem in štirimi učitelji, ki so govorili angleško, in pokazali so nam razstavo učencev, ki so na treh panojih s ponosom prikazali zgodbo Sandorja Vandorja. Ob našem prihodu sem slišal šepetanje otrok: "To je najbrž Sandor Vandor!".  Moj oče je bil kot rockovska zvezda! Brez dvoma so vedeli, kdo za dva 4. razreda srednje šole. Učenci so bili stari 14 let, pozorno in vljudno so ga poslušali ter mu zastavljali dobra vprašanja. Spoznala sva učiteljico, katere mama je imela 85 let; ga. Maria Lackner je bila leta 1945 stara 25 let in se spominja, da je prisilnim delavcem dajala jabolka in kruh. Njeno zgodbo smo prav tako našli na enem od panojev, ki je stal poleg panojev z zgodbo mojega očeta. Upala sva, da jo bova spoznala. Po obisku šole, je moj oče razglasil:
"Naloga je opravljena!"

V St. Anno sva prišla, da bi se zahvalila in to nama je uspelo.
    
    Apu je skupinam učencev pripovedoval o pogumnih dejanjih, ki so jih storile njihove babice in stare tete. Da se zgodba ne bi pozabila, jo je posredoval novi generaciji. V toku samo enega dopoldneva sva izpolnila glavni cilj najinega potovanja.
    
    Po kosilu smo se z županom in njegovo ženo (ki nama je vse prevajala) odpravili raziskovat. Videla sva ostanke jarkov, ki so bili izkopani med vojno. Deli, globoki prekopi, ki tečejo skozi polja in gozdove, so še vedno tam. Izvedela sva, da so bili tudi lokalni prebivalci prisiljeni pomagati pri kopanju jarkov. Z županovo pomočjo sva našla kraj, za katerega je Apu prepričan, da je tam prežival zadnjih nekaj dni vojne. Domačini ga imenujejo ˝granitna vojašnica˝.